Монолог со Паметникот

Bezbroj pesni za tebe napisav sto srcevo gi rajgase dusata gi nosese rakata gi pisuvase .

Bezbroj zborovi
na hartija ostanaa kako enigma
neprocitani nerazbrani

Bezbroj solzi
sto kapea so casovi
sto minea bea zeski

Kosite obelea
pogledot se zamori
treperot na srceto se smiri
kopnezot
vo mrakot od du[ata go zakluciv
ne go davam
ni na najvolsebniot son
sto katavecer me mami

Ne velam
bese zaludno
ne velam
bese popusto

Samo pisuvam
da ja razbijam
prokletava tisina
i macnata samotija
koja ete povtorno custvuvam
}e mi go pokaze nejzinoto carstvo

Ponizno
gi otvoram vratite
stvoreni
od iljadnici osameni majstori
koi taka ja lecele tagata
go zele kederot
delkale denono}no
i prostor zatvorile
vrata stvorile

eve

gi slusam
udarite na te[kite cekani
kako pa|aat
na starata nakovalna
prave}i gi reziwata
sto ne r|aat
i klucot
sto mozat da go imaat
samo osamenite

Prviot cekor
i milioni pateki
koi vodat
na edno mesto
povtorno
kade sega stojam
volsebno e toa
nekoj
dosepnuva pozadi mene
prvite cekori
znaes se macni
kako macninata
sto ti go prevrtuva stomakot
no potoa
sami te vodat
vlezi
vlezi i ne se kolebaj
nestrplivo sepoti glasot

Tuka
vo carstvoto na samotijata
ti si gospodar
ti si sluga
ti si ti

Gi baras spomenite
kolku sto sakas
koi gi sakas
koga gi sakas

Tie se tvoi
izvadigi
ili pustigo nemirot
}e go stvori vrtlogot
da go stori
toa za tebe

Evegi moite
povtoruva sepotot
poglednigi
tamu
vo podnozjeto
na ova golemo nisto

Poglednigi
kolku se ubavi

Gi vezev
kako vredna vezilka
na belinata od denot

Gi redev
gi narediv
na nizata od zivotot
sto mi ja podari sudbinata

Gi narediv po
migovi
minuti
casovi
denovi
nedeli
meseci
godini

Sega vaka
ubavo naredeni
podredeni
mozam da gi gledam
mozam da gi vadam
koga sakam

Ne se plasi od niv
ve}e neumorno sepoti glasot

No sega ne e pozadi mene
do mene e

Sakas li da vidis nekoj

Strpise
samo da ja otvoram
vremenskata porta
}e te vodam niz tunelot
svetlinata e zaslepuvacka
brzinata
nemozes da ja zamisli
tvojot mal covecki mozok
no toplinata
sto ti se razleva niz teloto
e nesekojdnevna
ne go custvuvas teloto
lebdis vo svetlinata

Eve
eve ve}e stignavme
go odbrav ovoj spomen
da go vidis
koga postoev
koga sepotot go koristev
plase}ise da ne go isplasam
toa srce koe go posakuvav
premnogu bese nezno
krslivo
najubavite kristali
ne bea cisti kako toa srce
najskapocenite dijamanti
bea bezvredni
vo sporedba na toa srce

[epotev
da ne go voznemiram
da ne go skrsam
da ne go izvalkam
veterot postojano me demnese
cekase da go podignam glasot
vior da go stori
magli da donese

Sakase
no ne mu dozvoliv

Ta zatoa sepotev

Eve pogledni
vo onaa zelena klupa
znaes li kolku lu srca
kupidon so strelata gi probodil
tuka e i moeto
tuka e i
kristalnoto
dijamantskoto
i sega go gledam
i sega go custvuvam
kako nezno treperi
treperi zaedno so temjanuskata
na koja sega
eve gledaj
}e i podaram edna solza
da ne ovene
poglednija trevata
go zasili zeleniloto
se zgusnala
saka postela da stane
i taa
da ja oseti toplinata
na tie mladi tela

Slusnigo horot
pticite jato napravija
i qubovna simfonija
od grlata im tece

Volsebnici se tie

Pajacite mreza pletat
podium }e bide
kade nema cekori
tuku igra }e se igra

Svetilkite
silata ja gubat
no mesecot
sto na nebo stoi
zracite gi pusta
gi tera da itaat
saka i toj
balot da go gleda
balot na vqubenite

Poglednigi
poneseni se od zanesot
.